Ključne besede: slikanica, (ne)pripadnost skupini, socialna izolacija, sočutje, vključevanje v skupino, terapevtska knjiga
Slikanica o Nevidnem fantu nam približa svet otroka, ki je vedno nekje v ozadju. Malce izoliran, izločen, zadržan, spregledan. Precizno in premišljeno ustvarjene ilustracije izpod rok Patrice Barton dobesedno oživijo besedilo. Do te mere, da imamo možnost, da pridemo v stik z občutki, ki se porajajo v nas ali v naših bližnjih, ko s(m)o takorekoč nevidni. Zgodba nam približa tudi moč sočutja in prijateljstva.
Vsak otrok ima željo po povezanosti in sprejetosti v družbi. Nekaterim gre novo sproprijateljevanje lažje, za nekatere je večji izziv. Zavisi malo od otrokove karakterne narave malo od vzgoje.
Kasneje, v dobi mladostništva in odraslosti se za “nevidnost” občasno odločimo kar sami. Iz negotovosti, sramu ali strahu “kako bomo izpadli v očeh drugih”. Ko smo v novi družbi, v novi skupnosti, je kdaj lažje molčati, opazovati in biti nekje skrit v ozadju. A četudi je to naša zavestna odločitev, se včasih porajajo občutki osamljenosti, nepripadnosti in izključenosti. A kot mladostniki in odrasli imamo večjo moč vplivati na svoje vedenje. Zavestno lahko izberemo kanček poguma. pričnemo komunikacijo in se aktivno vključimo v družbo.
Mlajši otroci pa kdaj potrebujejo za to odraslo osebo. Da ga vzpodbudi, opogumi. Da mu pomaga vzpostaviti prvi stik ali skozi igro, organizirano skupinsko dejavnost ali preko povezovanja z otroki z enakim zanimanjem, talenti.
Včasih potrebujejo nebesedno vzpodbudo tudi ostali otroci, ki se “nevidnih” otrok izogibajo, saj ne vedo kako pristopit.
Slikanica “Nevidni fant” bi uvrstila med terapevtske knjige, saj odpira široko paleto tem, o katerih lahko preko zgodbe spregovorimo.
Knjiga ob koncu predstavi tudi Iztočnice za pogovor. Primerna je kot pripomoček za delo vzgojiteljev, pedagogov, terapevtov in mladinskih delavcev, ki se srečujejo z ranljivimi skupinami.
